Ko govorimo o času, vedno govorimo o nečem, kar izhaja iz našega spomina. Veliki mojstri že tisočletja učijo, da čas in prostor nista resnična – danes pa so to začeli potrjevati tudi nekateri znanstveniki. Čas in prostor se odvijata zgolj v percepciji. Ko se iskreno in neposredno zazremo v to izkušnjo in poskušamo potrditi, da je resnična, ugotovimo, da ne najdemo ničesar.

Zato: neizprašan um je blodnjav um.

Večina ljudi še vedno živi v namišljeni realnosti percepcije – v identiteti, ki ni nič drugega kot skupek časa in prostora. Nekoč smo živeli iz stanja nenapornega bivanja, kot ocean zavesti, kjer čas in prostor nista obstajala. Nato smo bili povabljeni v igro dualnosti – prešli smo v mentalni način delovanja, ki je v svojem bistvu čas in prostor.

Verjamemo, da je to, kar se pojavlja v naši zaznavi, resnično. In tako živimo življenje iz ločene identitete, ki verjame v svoj obstoj kot nekaj ločenega. Ta osebna identifikacija z umom in telesom je postala tako močna, da smo popolnoma spregledali tisto, kar je bilo tukaj že preden smo verjeli, da obstajamo kot jaz v času in prostoru.

Ta osebni trans se začne že v otroštvu in se kasneje le še krepi. Sčasoma postane tako močan, da trpimo – in iščemo vse možne metode, da bi to spremenili. A resnica je drugačna: ničesar ni treba spremeniti, ker nikoli ni bilo nič narobe s tabo. In to je čudovita novica!

Morda se kdo sedaj sprašuje: »Kje je potem ta neosebni jaz? Zakaj ga ne vidim?« Odgovor je preprost: ta način bivanja je tako naraven, tako preprost, da ga zlahka spregledamo. In zakaj? Ker še vedno delujemo iz dualističnega načina razmišljanja.

Dualistični program razmišlja: »Jaz sem oseba, ki ima vajeti v rokah. Jaz bom nekega dne dosegel razsvetljenje. Jaz se bom spremenil.« A v resnici zgolj igramo to igro – znova in znova.

Tudi sam sem bil iskalec. Vrtel sem se v krogu iskanja. Lahko bi to opisal takole: kot da bi imel očala ves čas na glavi, pa bi jih iskal povsod drugje. Potem pa sem slišal preprost smernik svojega učitelja – in postalo mi je jasno kot beli dan: očala, ki sem jih iskal, so bila ves čas na moji glavi.

Dokler v tebi obstaja ideja o razsvetljenju, ideja, da še nisi tam, da moraš nekaj doseči – toliko časa sebe držiš v transu iskalca. Vse to ostaja ujeto v namišljenem času in prostoru – ki nista nič drugega kot mentalni konstrukt bivanja.

Ko se enkrat razkrije naša resnična narava, vemo iz osebne izkušnje, da čas in prostor nista resnična. Jasno je, da bomo v svetu, kjer živimo, še naprej uporabljali ta koncept v komunikaciji z drugimi. A v našem notranjem energijskem sistemu ne bo več strahu in identifikacije, ki sta bila prej zakoreninjena v tem lažnem prepričanju o tem, kdo smo.

In kaj to pomeni zate?

To pomeni, da strah pred smrtjo – in drugi strahovi – popolnoma odpadejo. Zakaj? Ker je strah ustvarjen v mentalnem sklopu, ki obstaja le za namišljeno osebo.

Zato je pomembno, da opraviš svoje notranje delo in se vrneš nazaj na tovarniške nastavitve in bivaš kot kar v resnici si. Ko jasno vidiš, da nisi oseba, ki obstaja znotraj namišljenega sveta – temveč si ocean zavesti, v katerem se pojavlja tudi oseba – prepoznaš, da je vse to bil le stari, virusni program, ki je bil ustvarjen v tem svetu in se je zasidral že v zgodnjem otroštvu.

Od tistega trenutka, ko to popolnoma jasno vidiš, se temu povabilu več ne odzivaš. Živiš iz nesebnega in nenapornega bivanja, ki ni ujeto v času in prostoru.

To ni nikakršno stanje, ker ugotoviš, da stanja prihajajo in odhajajo, ampak tvoja resnična narava ne odhaja niti ne prihaja – in je na voljo vedno – tukaj in zdaj – za vsakega izmed nas.